ponedeljek, 30. maj 2011

Orbit super heroj še tako navadno večerjo spremeni v romantično

Kaj sploh je romantična večerja?! Lepo pokrita miza, kristalni krožniki in kozarci z najboljšim vinom, medla svetloba, prijeten vonj, svčeka ter vrtnice na sredini mize ...

Kljub temu, da sem stara že četrtino stoletja po tej definiciji nisem doživela še nobene romantične večerje. Pa je to res?! Je romantična večerja res samo takrat, ko se pije izbrano vino skupaj z odlično pripravljeno hrano v elegantno opremljenim ambientu?!

Sama nadvse uživam v naravi, zato če se le da, se s fantom odpravima na potovanje s šotorom. Letošnje oziroma zdaj bo že kmalu prejšnje poletje sva s šotorom (kar je za slovenske žepe nekako še sprejemljivo) prečesala Švico po dolgem in po čez. Na žalost nisva imela največje sreče z vremenom, saj je deževalo in deževalo, ne le to, lilo je kot iz škafa.

Med trekingom po okolici jezera v Luzernu naju je zopet ujel dež. Vsa premočena in sestradana sva pohitela do kampa neposredno na obali jezera, v naglici iz avtomobila pograbila hrano ter se pred dežjem skrila v šotor.

S švicarskim nožem sva na debelo razrezala tri dni star kruh, odprla pašteto Argeto in kumarice ter si privoščila večerjo. Ob tem sva poslušala padanje dežnih kapelj na platno šotora ter opazovala skozi odprt vhod kako se kapljice razlijejo na gladini jezera ter v ozadju v goste oblake zavite gore. Na koncu sva si za sladico kar iz odprte konzeve privoščila breskov kompot ter za piko na i orbit žvečilne gumije. Ob poslušanju dežnih kapljic sva počasi zaspala ...

Ja! To je bila moja romantična večerja, kljub temu, da sem bila premočena, utrujena in jedla star kruh ter konzervirano hrano.

Najverjetneje je skrivnost v Orbit super heroju:))

Če ne verjamete poizkusite ...

nedelja, 29. maj 2011

Tam nekje, kjer se je ustavil čas ...

Le kdo ne pozna poševnega stolpa v Pisi, znamenitega Markovega trga v Benetkah, Pompejev pod Vezuvom, slastnih italijnskih špagetov in tipične neapeljske pice ...  Italija še tako zahtevnega obiskovalca ne pusti ravnodušnega.

Tako sem že obiskala Benetke s tradicionalnim festivalom. Prav tako sem že kolesarila ob Gardskem jezeru. Občudovala renesančne stavbe Firencah. Pohajkovala po večnem mestu. Se povzpela na Vezuv ter se navduševala nad Pompeji ... Vse stavri so se me dotaknile in prevzele ...

Pred nekaj časa pa me je pot naključno zanesla tja nekam, kjer je naša mama Narava ustavila čas. Pet tipičnih italijanskih obmorskih vasic je z morjem na eni ter visokim hribovjem na drugi strani zavarovala pred podivjanim svetom. Seveda govorim o Ligurijskem morju in Apeninih ter z njima obvarovanimi Cinque terre, ki so v trenutku postale moj najlepši kotiček Italije.

Priporočam vam, da obiščete košček tradicije, ki pa se lahko sprevrže v pravi kaos, če ga obiščete v napačnem času. Po poti ljubezni se podajte pozno jeseni, pozimi ali pa zgodaj spomladi, ko še lahko zadihate spokoj in poslušate galebe, ki krožijo okoli vaše glave. Na žalost se v času turističe sezone tudi Cinque terre spremenijo v marvljišče turistov, ki se s svojimi fotoaparati želijo zajeti še tako male podribnosti pri tem pa pozabljajao uživati v ternutku.

Lep izlet v Cinque terre ... in sporočite kako je bilo:)